V resnici se mi ni sanjalo, kako bo na Trans Sloveniji. Nikoli nisem tekla etapnega teka, nisem vajena druženja s tekači. A bilo je enkratno!!!! Naučila sem se uhhh ... veliko. Spoznala marsikaj :)
prelepe kotičke Slovenije ...
bila v varnih rokah izvrstnih organizatorjev,
med srčnimi športniki
doživela čarobne jutranje trenutke
in pogosto s solzami v očeh, od ganjenosti - ob navijanju, v cilju etap ...
tudi ob šopku, ki sem ga dobila povsem nepričakovano, med masažo :)
Reševala sem na pogled nemogoče težave s prsti, z namakanjem v bazični soli (in kopel ponudila tudi drugim ranjencem).
Črpala energijo od Helene, Pie, Maše, Tonija, Denisa, Mojce, vseh mojih pozitivnih spremljevalcev.
Bila ves čas "povezana" z Rajetom.
V res težkih trenutkih, ki so bili dobesedno krvavi (kar se vidi na majici), je bila z mano na cesti Pia. Nikoli ne bi mislila, da moja glasbenica lahko preteče 36 km. In še veselo prepeva zraven ...
Ja, res škoda, da mi telo ni pustilo priti do konca. Očitno nisem rojena za asfaltne teke, kar bom v prihodnje upoštevala!
Ja, res škoda, da mi telo ni pustilo priti do konca. Očitno nisem rojena za asfaltne teke, kar bom v prihodnje upoštevala!
Občudujem Sonjo, ultraperesno lahko ultrašico, ki je z omrtvičenim prstom premagala vse kilometre. Bravo bravo!!!!
Sedaj sem spet v domači oskrbi, v Rajetovem objemu in ob izvrstni hrani, rožicah ... v pripravljenosti na nove podvige :)
Filmček pokaže, kam te tek odnese ...
7 komentarjev:
Hej ultrašica! Škoda, da ni šlo po načrtih ampak nič zato. Iz vsake bitke se nekaj naučimo in to je to kar je potrebno, da končamo naslednjo bitko, a ne?
Vidim, da še vedno nisi našla ta pravega modrca. Sem videla na prvi sliki, ki jo je objavil Raje (ali sem jo morda videla na uradni strani Trans Slovenije?). Nič več ne odlašaj!
Odisejade s prsti brez nohtov in žulji poznam. Od Inota. Ko je tako bolelo, da je revež padel skupaj... Njemu (in meni) najboj pomagajo jodovi oblkadki.
Mogoče pa le ni samo v glavi, da nekateri nismo za ceste teke, ha?
Ti pošiljam en zdravilni objem!
Sebi, hvala za vse vzpodbudne v teh dneh :)
Ko mi je dohtarca prvi večer s skalpelom odrezala noht in kožo, mi je dala jodov obkladek.
Ja, čiiimprej bo treba nazaj na mehko podlago!!!
Pozdravček,
Ruth
Škoda ... A vseeno čestitke za pogum, vztrajnost...
Na tisti fotki pa se vidi, da tudi Pia trpi. Seveda, tudi jaz bi, če bi videla svojo mamo tako okrvavljeno!
Držim pesti, da se kmalu vse pozdravi.
Malenkost, draga moja! Saj veš, da moramo držati skupaj ;-)
Ni je čez mehko podlago v gozdu in super razglede brez avtomobilov :-D
Ruth,
občudujem ljudi, ki si upajo živeti svoje sanje - kljub temu, da se na letošnjem TranSLo ni vse izšlo, tako kot si želela, verjamem, da ti to ne bo vzelo volje do novih "norih" podvigov...
Uspešno regeneracijo želim,
Urša
Veseli me, da si ostala ista Ruth, le še z mnogo več izkušnjami. Bravo!
Glede cest pa se strinjam. Nazaj v gozd, hribe in skale, pa četudi gre malo bolj na počasi!
Andreja
ruth, pozdravček s primorskega konca
z neizmernim užitkom prebiram tvoje zapise, kar priklenili so me za računalnik
kako kaj nogice ...
čudovito je bilo, enkratno, celotna izkušnja, in v čast mi je, da sem spoznala tako krasno in pozitivno žensko kot si TI
pozdrave tudi tvoji družinici
sonja
Objavite komentar