Bela čajota

Letos ni bilo najbolj idealno leto za čajote ali bodeče bučke. A nekateri čarajo ...

Takole mi je danes pisala Blanka iz Škofje Loke:
"Toliko buč sem obrala na trgatvi, med letom pa smo jih vsaj pol toliko pojedli in poklonili. Dober kmet ma zmeri srečo al kak že?"




Ja, bravo! Naj vam teknejo!!!

Za vse, ki ste imeli podobno srečo kot Blanka, prilagam članek, ki je bil objavljen v Družini leta 2005.

ČAJOTA ALI BODEČA BUČKA

Kljub muhastemu poletju so čajote marsikje tudi v naših krajih dobro obrodile. Sicer pa je domovina bodeče bučke Južna Amerika, kjer so jo Azteki gojili na nadmorski višini 1500 m, danes pa je razširjena po vsem svetu. Indijanci so ji nadeli ime chayotl, zato jo imenujemo tudi čajota.

V tropskih krajih je to izredno hitro rastoča trajnica, saj posamezni poganjki v enem letu dosežejo prek 30 m v dolžino. Listi so krpati in podobni kot pri kumari. Zacveti, ko je dan dolg 12 ur. Moški cvetovi so na dolgih pecljih, majhni, kremne barve in izraščajo za istimi listi kot kasneje večji ženski cvetovi. Do pozne jeseni rastlina obrodi na stotine bodičastih plodov. Ti so lahko svetlo, temno zeleni, beli, bodičasti, gladki, s tanko ali debelo lupino, podolgovati ali okrogli.

Čajota ali kristofina je najbolj priljubljena v centralni Ameriki, Indiji in na Japonskem. Gojijo jo tudi v Sredozemlju, zlasti v Španiji.

V kulinariki mlade plodove, bogate z vitaminom C, uživamo surove v solatii ali pa jih pripravljamo kot cukine. Lahko jih tudi vlagamo. Starejše uporabljamo namesto krompirja in za polnjenje. Plodove pred uporabo vedno olupimo. Bodečo bučko priporočajo tudi v prehrani dojenčkov.

Zanimivo je, da je rastlina v celoti užitna in uporabna. V Južni Ameriki poleg plodov že po tradiciji uživajo tudi korenine, ki zrastejo meter in pol globoko. Mladi listi bodeče bučke so bogati z vitamini iz skupine B in lahko nadomeščajo špinačo, poganjki pa šparglje. Veliko seme, popečeno na maslu, velja za poslastico.

V ljudski medicini priporočajo uporabo čajotinih listov pri povišanem krvnem tlaku. Vse dele rastline lahko uporabljamo za krmljenje živine. Iz poganjkov pa lahko z malo spretnosti spletemo klobuke, vreče ali košare.

V plodu je eno samo seme, ki začne kaliti že v bučki, če jo hranimo na toplem.

Ob koncu zime nakaljene plodove položimo na zemljo in jih le malo zasujemo. V lončku, ki ga postavimo na svetlo okensko polico, se hitro ukorenini. Po ledenih možeh čajoto posadimo v dobro pognojeno zemljo. Ker se bujno razrašča, potrebuje oporo, ki jo lahko nudi večje drevo ali pergola.