Kar malce hudo je, ko človek ne želi več na urejena smučišča, tista druga pa Narava ni obdarila z dovolj debelo snežno odejo. Ob desetih sem se odpravila v Bohinj. Za cilj sem izbrala Rodico.
A na Voglu šok - hribi v megli.
S prvo gondolo sem se spustila v dolino.
Morda sem zaradi teh nepozabnih prizorov morala peljati v meni tako ljubi konec?
Doma sem opremo preložila v drug avto in se odpeljala proti Podljubelju. Ker je cesta do Matizovca na nekaterih delih poledenela, sem parkirala nižje. Stehtala bom turne smuči - niso ravno lahke za prenašanje. Pa še težki pancarji v nahrbtniku. A če je želja po smučanju velika ...
Bilo je temačno, svetloba pa tako nenavadna, da bi potrebovala sončna očala.
Kakšen luksuz je napredovati navkreber "v petah".
Včasih me kdo vpraša, če mi ni dolgčas brez družbe pohajkovati po hribih. Tam sploh nisi sam. Nad gozdno mejo se srečuješ s ptiči, manjšimi, večjimi. Včeraj me je nad kočo na Kofcah pričakal krokar.Že dan pred tem je pokazal, kakšne vragolije v zraku obvlada. Med prevračanjem salt je glasno drdral svojo pesem. Takole sem ga od daleč nazumirala ...
Potem veličasten prelet
Pa še glasbena predstava kovinsko svetlikajočega se ptiča - le zame!
Tako hitro, kot se je prikazala, je tudi izginila - jata planinskih kavk.
Ozek pas močne svetlobe na nebu pa je vztrajal ...
Pogled po "smučišču" navzdol ...
in navzgor.
Sneg se močno predira, s smučmi pa je hoja enkratna! A moram priznati, da je kar naporna.
Napočil je trenutek, ko sem s smuči snela "pse" ...
in zapela pancarje.
Jupiiiiii!!!
Med zavoji sem se dvakrat ustavila in iz nahrbtnika vzela fotoaparat - svetlobe so bile tako enkratne.
V trenutku sem bila pri koči. Sneg je večinoma pomrznjen, tako da je smuka užitek. Škoda, da je "smučišče" tako kratko.
Ko sem malo bolje pogledala "gartlc", sem ugotovila, da je to "le" staja za privez živali.
Pri Matizovcu sem ujela zadnje sončne žarke.
Tu je album slik.Kam pa danes? Naj se najprej naredi dan, potem bo padla odločitev ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar