A danes je vse pozabljeno. Tako dolgo že hodim na imunoterapijo, da vem, kaj mi pomaga - velikanska količina čaja in potenje med potjo v hrib.
Ob enih sem se podala v Drago in bila čisto osupla. V petek popoldne so bila vsa "parkirna mesta" zasedena. Koliko avtomobilov in seveda še več pohodnikov - Slovenci smo res nori na hribe!
Do Robleka je močno deževalo - na drevju se je topil novozapadli sneg.
Veselo sem čofotala po poti, ki se je spremenila v potoček. Šele pod kočo se je začela prava zimska idila z globoko gazjo.
Koča je bila odprta in je prekipevala od veselih planincev. Z Dikom sva se odpravila višje, v neokrnjeno naravo. Utiranje gazi je nekaj najlepšega, kar lahko doživiš na sicer tako oblegani gori. A ni bilo najbolj enostavno - udiralo se je do kolen, do riti.
Gazila sem na cipcop, sicer mi Dik ne bi mogel slediti.
Kako zna pes uživati!!!
In opazovat. Včasih me tako preseneti, da ne uspem pravilno obrnit fotoaparata. 
A ponavadi počaka, da fotografiram še enkrat ...
Ko sva zapuščala kočo, je bila ura tri.
Ko sva se vračala, pa pol štirih. Kakšna razlika v vzdušju!!!
Ob treh so dolino še prekrivali gosti oblaki.
V ospredju moje pozornosti so bile tokrat sledi ptičev ...
Kristali napihanega snega
Črno lesketajoči se sneg
Zameti
Pogledi so bili res veličastni! Sploh mi ni žal truda, da sva prilezla tako visoko ...
Vauuu, prikazala se je Luna!
Smreke so se šibile pod težo težkega, mokrega snega ...
Mlečno sonce je le za hip raztegnilo svoje žarke.
In utonilo v rožnati večer ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar