Dragi moji!
Najlepša hvala za vse vaše pozornosti!Iz Dolenjske sem prejela tudi lep šopek ...
Podarjam vam slike, ki sem jih dolgo hranila zase.
19. januarja je bil turoben siv dan z visoko oblačnostjo. Kljub temu sem se odpravila na Stol.
Na poti do Valvazorja se je vila kolona živahnih planincev. Višje gor pa je kraljeval spokojen mir. Kdo ve, kdaj je tu dol hrumelo?
Komu je Narava namenila to ogrlico?
Pred mano so se na goro podali trije mladi alpinisti. Vračali so se, ko sem jaz šele sopihala navzgor.
Sneg se je pogosto prediral - globoko, globoko ...
Na Stolu sem bila to zimo že večkrat, a tokrat je bila pot zaradi gaženja najbolj naporna.
Ko sem končno prilezla do koče, nisem čutila vetra, mraza ... le nepopisno srečo, da sem tisti trenutek tam.
Dejali boste, da so slike kičaste, a tudi taka je lahko Narava.
Barve postajajo vse bolj intenzivne.
Še zadnji sončni žarki ...
Kako težko sem zapustila kočo!
Zgovorni dokazi, da tam gor močno brije veter!
Pogled proti Ljubljani ...
V dolino
Proti Golici
Vauuu, pokazalo se je svetleče jezero.
Močne barve bledijo.
Predstava je končana, dnevno gledališče spušča svoj zastor ...
Sedaj pa pot pod noge - do Završnice je še daleč.
Včeraj se je pisanje članka zavleklo pozno v noč, zato sem se v prebujajoče jutro iz Rudnega polja podala šele malo čez šesto.
Tu so slike!
Na planino Konjščica (1438 m) sem prismučala ravno ob pravem času - prvi rožnati sončni žarki so obsijali gore.
Ko sem se povzpela na Jezerca, se je vse naokrog lesketalo!
V tem trenutku sem se že veselila povratka!
Koritasta grapa se je spremenila v prostrano smučišče trdega, zmrznjenega snega.
Opazovala sem stopinje ... 
Na Studorskem prevalu (1892 m) je bil sneg še pomrznjen - nad nadaljevanjem poti sem kar malce oklevala. Bala sem se zdrsa.
Ko pa me je doseglo sonce in sem morala zavihat ne le rokave, marveč tudi hlače, so se pomisleki razblinili.
Sprva sem v smeri proti Vodnikovi koči sledila smučini ...
nato stopinjam,
ko pa so še te izginile, so ostale še sledi živali ...
Večkrat sem se spraševala - so se sprožili vsi plazovi???
Kakšne podobe ustvarja sneg!
Tule pa mi je noga povsem zastala! Kar strmela sem ...
In se spoštljivo približevala.
Razmere za prečenje čez široko pobočje so bile idealne. 
Pogledi enkratni ...
in zvezdavi!
Tu, kjer sem prvič uzrla Triglav, se je "pot" začela malce komplicirati.
Postajala je vse bolj naporna. 
Smuči sem zapičila v sneg in nadaljevala "peš".
Le kaj me je gnalo?
Ko je bil del izpostavljene poti, ki je mestoma vklesana v skalo, za mano, sem se odločila, da grem nazaj po spodnjem delu.
Na valoviti planoti nad Velim poljem (1670 m) se je sneg vse bolj prediral, zato se do Vodnikove koče nisem podala. 
Pogledala sem, kaj je novega na Kredarici.
Vračala sem se po poteh, ki jih ubirajo gamsi - nižje od tiste zastrašujoče prepadne stene.Ko sem se "rešila", sem ugotovila, da sem pridelala kar nekaj črnic. Ja, "plezanje" po snegu in skalah po vseh štirih ...
V Bohinju je bila megla kar trdovratna - dvigovati se je začela šele ob dvanajstih. 
Poglejte to rjavo barvo ozračja.
V Radovljico sem poklicala mami in vprašala, kakšno je tam vreme :)
Sneg je iz minute v minuto postajal bolj težak - čisto pomladanski.
Padcev je bilo kar nekaj - k sreči vsi na "pravem mestu".
Pravijo, da voda še za v čevelj ni dobra.
Sneg - "zmznjeno vodo" sem pridno nosila v usta, v čevljih pa se je znašel kar sam.
Tak je rezultat njegovega delovanja ...
Še nauk moje devet urne zgodbe - četudi greš v hribe le na "sprehod", vzemi s seboj dereze in srenače!!!
Sicer pa - že na Konjščici so razigrani ptički glasno praznovali pomladansko vreme. Brenčale so tudi muhe! A je to kakšna zima???
Podarjam vam slike, ki sem jih dolgo hranila zase.
Na poti do Valvazorja se je vila kolona živahnih planincev. Višje gor pa je kraljeval spokojen mir. Kdo ve, kdaj je tu dol hrumelo?
Komu je Narava namenila to ogrlico?
Pred mano so se na goro podali trije mladi alpinisti. Vračali so se, ko sem jaz šele sopihala navzgor.
Na Stolu sem bila to zimo že večkrat, a tokrat je bila pot zaradi gaženja najbolj naporna. 
Dejali boste, da so slike kičaste, a tudi taka je lahko Narava.
Barve postajajo vse bolj intenzivne.
Še zadnji sončni žarki ...
Kako težko sem zapustila kočo!
Zgovorni dokazi, da tam gor močno brije veter!
Pogled proti Ljubljani ...
V dolino
Proti Golici
Vauuu, pokazalo se je svetleče jezero.
Močne barve bledijo.
Predstava je končana, dnevno gledališče spušča svoj zastor ...
Sedaj pa pot pod noge - do Završnice je še daleč.
