Včeraj zvečer sem bila v mislih z Natašo, ki je premagovala maratonsko razdaljo v New Yorku.Danes zjutraj sem dobila sporočilo, v katerem med drugim pravi:
Tole je bilo naporno, a vzdušje noro in polno spodbude. Najprej čakaš štiri ure in pol na štartu na dežju in mrazu, nato ti zapojejo himno, spustijo Sinatro in New York in greš.
Mostovi so dolgi in strmi, navijači glasni, povsod glasba. Je zelo navdihujoče, ker teče kup bolnih (kaj jim je, vidiš na napisih na majicah), slepih, brez nog ...
Konec v Centralnem parku je pravljičen, obarvan rumeno. Zelo sem vesela, da mi je uspelo.
Veseli smo tudi mi, ki smo navijali zate!
Ni komentarjev:
Objavite komentar