Vetrovni Grintovec

Na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp sem nameravala v sredo, ko sem šla v Kamnik na zdravniški pregled. A kot nalašč, Grintovec se je takrat skrival v oblakih.
Ko sem v petek dopoldne delala na vrtu v Kranju, sem ga gledala in se na hitro odločila.

Ob pol enih sem bila pri Stanovniku.

Uf, kako sva jo šibala :)

a nisva spregledala ...

Nastopil je trenutek za skok v zimske čevlje.

Prav zavidam Diku. Ni sem mu treba preoblačit, preobuvat, on je lahko neprestano skoncentriran na čare - beri vonje - narave.

Kako se čez tole Streho vleče!

Pihalo je, pa še kako - a tega pajkca to očitno ni motilo.

Dik je bil na vrhu pred mano ...

Res sem se morala pazit, da me ni odpihnilo.

Sva jo kar hitro ubrala v dolino.

Medtem, ko je na nebu žarelo ...

sem se pogrezala :)

Ooo, z Dikom bi kar obsedela in uživala, a čakal naju je zahtevni nočni spust do avta.