nedelja, 22. november 2009

Vetrovni Grintovec

Na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp sem nameravala v sredo, ko sem šla v Kamnik na zdravniški pregled. A kot nalašč, Grintovec se je takrat skrival v oblakih.
Ko sem v petek dopoldne delala na vrtu v Kranju, sem ga gledala in se na hitro odločila.

Ob pol enih sem bila pri Stanovniku.

Uf, kako sva jo šibala :)

a nisva spregledala ...

Nastopil je trenutek za skok v zimske čevlje.

Prav zavidam Diku. Ni sem mu treba preoblačit, preobuvat, on je lahko neprestano skoncentriran na čare - beri vonje - narave.

Kako se čez tole Streho vleče!

Pihalo je, pa še kako - a tega pajkca to očitno ni motilo.

Dik je bil na vrhu pred mano ...

Res sem se morala pazit, da me ni odpihnilo.

Sva jo kar hitro ubrala v dolino.

Medtem, ko je na nebu žarelo ...

sem se pogrezala :)

Ooo, z Dikom bi kar obsedela in uživala, a čakal naju je zahtevni nočni spust do avta.

2 komentarja:

Vanja pravi ...

... in zdaj naj bom skoncentrirana in osredotočena na svoje delo? Pri vsej tej lepoti, krasoti, poeziji?
Prijetne dneve vsem, Vanja

Ruth Podgornik Reš pravi ...

Hejhoj,
bloge se bere zvečer in zgodaj zjutraj, pred službo :)
Ne bi bila rada kriva za kaj ...
Pozdravček!