"Moj" StoL

Dragi moji!
Najlepša hvala za vse vaše pozornosti!
Iz Dolenjske sem prejela tudi lep šopek ...

Podarjam vam slike, ki sem jih dolgo hranila zase.
19. januarja je bil turoben siv dan z visoko oblačnostjo. Kljub temu sem se odpravila na Stol.

Na poti do Valvazorja se je vila kolona živahnih planincev. Višje gor pa je kraljeval spokojen mir. Kdo ve, kdaj je tu dol hrumelo?

Komu je Narava namenila to ogrlico?

Pred mano so se na goro podali trije mladi alpinisti. Vračali so se, ko sem jaz šele sopihala navzgor.
Sneg se je pogosto prediral - globoko, globoko ...

Na Stolu sem bila to zimo že večkrat, a tokrat je bila pot zaradi gaženja najbolj naporna.
Ko sem končno prilezla do koče, nisem čutila vetra, mraza ... le nepopisno srečo, da sem tisti trenutek tam.

Dejali boste, da so slike kičaste, a tudi taka je lahko Narava.

Barve postajajo vse bolj intenzivne.

Še zadnji sončni žarki ...

Kako težko sem zapustila kočo!

Zgovorni dokazi, da tam gor močno brije veter!

Pogled proti Ljubljani ...

V dolino

Proti Golici

Vauuu, pokazalo se je svetleče jezero.

Močne barve bledijo.

Predstava je končana, dnevno gledališče spušča svoj zastor ...

Sedaj pa pot pod noge - do Završnice je še daleč.