To se sprašujem vedno znova, iz dneva v dan.
Tudi sedaj, ko sedim za računalnikom, pri odprtih vratih in ko me po licu tako prijetno boža toplo jesensko sonce.
Kaj neki je v kostanju, da je za moje telo tak magnet?
Roka neprestano sega v krožnik, kupček olupljenega kostanja pa se hitro manjša.
V njem se skriva vonj gozda, šumečega listja ... res - enkratno darilo narave in konec koncev pridnih rok, ki ga naberejo, skuhajo in olupijo.
Hvala, mama Slavka in ata Jaka!
2 komentarja:
nastoj mi gušt delat!
Ej, Pika Poka, poglej, koliko je ura - hitro spat in sanjat o slastnem sladkem kostanju :)
Objavite komentar