Napolnite baterije!!!

Vsem, ki ste se že odpravili na počitnice ali pa vas to čaka v prihodnjih urah, želim vse najnaj - super vreme, odličen sneg, dobro družbo ...

Spadam med srečkote, ki smo šefi samemu sebi in na počitnicah vsak dan. 

Tako sem šla na kulturni dan na božjo hribovsko pot, še sedaj ne morem verjet - čisto prva. Najprej je moj beli tank ob treh zjutraj zgazil cesto v Krmo, nato pa sem na nožni pogon naredila špuro do Kredarice. Bilo je neskončno težko, težkotežko, skozi gore sipkega snega se mi je uspelo prekopati v sedmih urah!! Za mano je na vrh prisopihal le eden, po njegovem pripovedovanju so se številni obrnili pri pastirski bajti. Ves trud pa je bil poplačan ob smuki - priznam, v globokem pršiču do pasu in čez se sprva nisem znašla, a kmalu začela neskončno uživat. Slik ni, ker mi ni delal fotkič.

Na valentinovo sem spet gazila, saj je nasulo nekaj novega snega. A za šalo malo, smučina se je ponoči, za razliko od zadnjič, dobro videla.   

Ne morem povedat, koliko mi pomenijo ti samotni trenutki v višavah! 
Vsa ta deviška, nedotaknjena prostranstva, sonce, oblaki, veter, mraaz, lesketajoči se sneg, igra snežink, tesna povezanost z naravo ...

 

 

 

 

 

Napoved je bila odlična, no, v resnici je bilo vreme zelo nenavadno.

 

 

 

Na 2515 metrih nad morjem mi zazvoni telefon. 

"Halo, kličem iz Kredarce, rad bi te nekej vprašov ..." 

"Ej, a me zezaš, jest sem tle, pred vrati." 

"Kerimi vrat?" 

"Ja, a me ne vidš, zmrzujem tle, na Kredarci!" 

In potem smeh ... Še nikoli me niso klicali od tam zgoraj, a ravno tisti hip me je želel meteorolog nekaj strokovnega vprašat!!Potem sva se seveda pogovarjala - na toplem, ob dišečem čaju :)

Borut, ki je redni obiskovalec najvišje gorske postojanke, pravzaprav tudi pismonoša (prinesel je cajtnge), je bil vesel, da sem mu naredila špuro.

Ker je imel do službe še malo časa, je skočil na Triglav. Saj me je vabil na plezarijo, a sem šla raje po svoje ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sneg je zasul sledi izpred nekaj dni, od puhastega pršiča so le ostanki, a uživancija je bila kljub temu neskončna ...

 

Če tega konca ne poznate, se držite klasične poti. Nadaljevanje z gaženjem in padanjem v ruševje je bilo adrenalinsko. Iztek pa spet pesmica ...