Glede na sredino "kuhanje" na Stolu, ko mi je bilo v dvojnih hlačah takooo vroče, sem se oblekla bolj na lahko. Kako sem obžalovala! Odpovedala mi je polna baterija v fotoaparatu, tako si lahko predstavljate, kakšen mraz je kraljeval v Julijcih pred sončnim vzhodom. Tudi mobitel je "zmrznil". Kaj šele moji prsti ...
Za mano pa je nova izkušnja!
Še nikoli nisem bila na Viševniku pred sončnim vzhodom. 
Zgornja slika je nastala med zadnjimi koraki pred vrhom, spodnja pa tri minute kasneje, ko sem se že spuščala v dolino, pa sem Dika še enkrat za hec "postavila" na isto mesto. Tako me je prevzela nenadna sprememba v barvi neba. Zjutraj se vse na hitro dogaja.
Mraz, mraz, svetleči mraz ...
Preden je sonce vzšlo, so se vršači odeli v rdeče.
Plast nizke oblačnosti je segala visoko, zato je sonce vzšlo šele 15 minut pred osmo. 
Ta slika ni najbolj uspela, a potem je aparat mrknil. Vidi pa se, kako je bril veter!
Ker s sabo vedno tovorim dva fotkiča, sta tu še dva jutranja motiva. Brez avtoportreta na Viševniku ne gre - tokrat sva se prvim sončnim žarkom nastavila oba z Dikom.
Rodil se je dan! Ko sva se vračala, se je na smučišču že začela nabirati kolona osvajalcev našega najbolj priljubljenega zimskega dvatisočaka.
Ob pol enih sem se podala na še eno romarsko - iz Drage na Begunjščico.Na poti, ki se je spremenila v drsalnico, sem opazovala hribolazce, ki so se z neustrezno obutvijo sukali kot vrtavke.
Jaz pa sem si na Planinci nadela dereze ter varno hlačala navzgor in navzdol. Ja, hoja z visokimi "podplati" je kar naporna, saj je treba višje dvigovat noge in hodit bolj na široko. A mi je bila v poseben užitek!
Ko je sonce izgubilo svojo moč, je postalo v hribih hudo mraz - prsti so mi "zmrznili" že drugič.
V Dragi
Na Planinci
Nad Roblekom
Pot po Begunjščici je dobro uhojena.
Z derezami tudi povsem varna.
Sonce tokrat ni zašlo, marveč je kar utonilo ...
Dika sem pustila Pii, da sta šla na tek po Grofiji. Kako sem ga v temnem gozdu pogrešala ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar