torek, 04. december 2007

Čakal me je ...

Bilo je kot v sanjah - kot privid!
Ko sem prišla na Planinco, je Dik sedel na mizi pod streho in ČAKAL.
Ne vem, kako dolgo sva se nemo gledala. Potem sem ga poklicala. Takole je pritekel ...

Sledila je poplava solz, objemanja in lajanja.
S kakšnim veseljem je pospravil nekaj pasjih briketov.

Ko se je doma do sitega najedel, je zalegel na topli spalki ...
Le kaj sanja?


Enkrat sem slišala, da se pasji možgani razvijejo do stopnje triletnega otroka. Ne vem, ne vem.
Zjutraj je bilo parkirišče v Dragi polno. Mimo Planince je torej šlo že veliko planincev.
A Dik je kar čakal tam - ni šel z nikomer.
Le kako naj si to razlagam?

4 komentarji:

Barbara pravi ...

...da je zvest kot pes? ;)

Anonimni pravi ...

Super vidi se mu, da je nekaj lovskega v njem. Prvo pobegne potem pa se vrne na kraj kjer je izhodišče (avto, parkirišče, koča).
Pa še učili ga verjetno niste tega. Počohajte ga v mojem imenu.
LP
Mihela

Ruth pravi ...

HVALA hvala za vsa prijazna pisma in SMS-e.
16 ur je več kot dovolj, da spoznaš, kako ZELO zelo pogrešaš svojega štirinožnega prijatelja!
Pozdrav,
Ruth

Urban pravi ...

Oh, kako zelo poznam taksne situacije, sem ze puscal majice v gozodovih.. Res pa je da taksne 16-urne more se nisem dozivel (trkam ob les :-) Super da sta ga nasla in da je pocakal.