V nedeljo smo se zbudili v megleno jutro. A neverjetno, skozi meglice so prodrle barve jutranje zarje. Le za hip - potem se je narava spet odela v turobno sivino.
Ob pol treh sem se odpravila na Golico. V pričakovanju snega ...
In bilo je kot v pravljici - zimski pravljici!
Vedno znova me očarajo drevesa. Ob poti na Golico so čarobna!
In nato raj nad gozdno mejo!
Uživala sem ob igri oblakov in meglic.
Nad kočo je svet postajal brezčasen - hoja po megli je nekaj čisto posebnega.
Ko sem Dika komaj še videla, sem se preoblekla in vrnila v dolino.
A Golico sem lani decembra doživela v drugačni podobi - 11. decembra.
In 15. decembra na sončen dan.
Več slik na spletniku Raj nad gozdno mejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar