Prvi - najslajši stik

V ponedeljek sem med terapijo na Golniku pisala voščilnice. Včeraj me je čakal še en obisk "moje" bolnice. Zjutraj sem že premišljevala, katero knjigo bom prebirala v čakalnici, pa me je v nabiralniku čakalo presenečenje. Poštar je prinesel print moje nove knjige.

Pri vsakem piscu je drugače, a naj povem, kako nastajo moje knjige.
Najprej se porodi ideja, ki jo različno dolgo nosim v sebi. Lotim se fotografiranja. Jasno, slike so osnova vsega mojega dela, nato je tu "kilometrina" sedenja za računalniškim ekranom.
Sledi trenutek, ko gradivo oddam založbi in nato težko čakam najslajši DAN. Ko v roki držim črnobele printe ...

Ko kasneje dobim knjigo, še vso vročo, iz tiskarne, sva že prijateljici. Res, tisti prvi stik se zgodi ob sprintanih straneh ...
Hvala urednici Andreji Peček in oblikovalcu Matjažu Mohorju!

Večkrat, ko grem zjutraj na Golnik, kar iz avta fotografiram gore. Včeraj se je na Kriški gori takole svetlikalo ...

No, pa sem se popoldne prvič podala na razgibano pot čez Veliko mizico.
V Tržiču megla, višje pa se je pogled odprl.

Sonce je zahajalo, pokrajina je postajala pravljična.

V ivje odeta drevesa so zažarela ...

Zadnji pomežik sonca.

Sledijo tople večerne barve za zaključek hladnega zimkega dne.

Kakšna škoda, da tudi hribovski mir moti hrup petard iz doline!

Koča na Kriški gori (1471 mnm) je odprta večino dni v letu. Včeraj je bila praznično razsvetljena.

Torej, tu je odličen namig za sobotni izlet. Ujemite sonce, v nedeljo se bo vreme poslabšalo.