V središču nekega mesta sem pred poslovno stavbo morala zasaditi gredico. Razporedila sem trajnice - take lepe, barvno skladne. Potem je prišel nekdo in naročil, da želijo kričeče sezonsko cvetje. No, tudi prav. Začela sem si beliti glavo, kje bom v tem času dobila mačehe.
Kar naenkrat pa sem se znašla v stavbi in skozi okno opazila, da je gredici vse manj trajnic. V galopu sem bila zunaj in videla, kako jih ženske nosijo v avto. Kako, zakaj???
Moj pogled je nemočno begal po ulici in ugledala sem policaja. "Hitro, hitro - kradejo rože", sem mu hitela razlagat. On pa: "Phh, rože ..." A le zato tak vik in krik!?
Nato sem padla na kolena in jokala, jokala.
Vem, kaj je bil povod za take sanje.
Pred dnevi me je klicala prijateljica. Zelo jo je prizadelo, ko so na grobu pokojnega moža ukradli najlepšo rožco - skimijo ...
Ta hip sem se spomnila žalostnega songa iz Kabareta, ko je igralka na koncu vsakega verza pomenljivo zapela: "PA KAAAAAAJ!?"
No, da se povrnem na konec mojih sanj. Saj so le rože, kajne!!! PA KAAAAAAJ!?
A solze vseeno tečejo in bolijo.
Solze. Ponovno so tekle, družno z mano - malo čez sedmo. Zaradi hladnega zraka ...
A je hitro minilo? Skupaj smo tekli eno urico!
Preostanek dneva je bil posvečen izobraževanju. Zbrali smo se vrtnarji - člani Profesionalne vrtnarske družbe.
Zvečer so se mi oči zopet orosile.Tokrat so krivi skenirani diasi z motivi iz rosne mladosti naših otrok.
S skeniranimi fotkami bo še veliko dela - nekateri diasi so močno popraskani ...
Mogoče bo pa v decembru veliko slabega vremena in bom sedela za računalnikom.Kakorkoli, čez dobre štiri ure grem na Viševnik!
Ni komentarjev:
Objavite komentar