Dan za ogled smučarskih terenov

Začetek "zimovanja" se nazadržno bliža!
Vrata naše trgovine bodo odprta le še do 1. decembra. Zato izkoristite še teh nekaj dni - morda potrebujete vrtnarsko knjigo, ki jo želite podarili prijateljem. Naredite si zalogo buč!
Preverite, če imate pri roki zemljo za presajanje in lonce - kaj se ve, kaj vse boste morali presaditi do 1. februarja, ko vas bomo spet z veseljem povabili v Podvin.

Danes sem morala vstati zelo zgodaj, saj sem spet zadnji hip oddala članek za Družino. Tokrat sem opisala rožičevec. Za zajtrk sem požvečila strok rožiča. Kako je bil slasten! To je očitno tudi energetska bomba, saj sem do večerne solate pojedla le nekaj suhih marelic, brusnic in mandarin.
Rožiče sem fotografirala zunaj - ob pol osmih se je na terasi tako lesketalo!

Ob desetih sem si ogledala vrt v Lescah, ki ga bomo uredili prihodnje leto.
O nadaljevanju dneva pa ne bom izgubljala besed.
Pred kratkim mi je Raje kupil nove turne smuči, zato sem šla preverit, kako izgledajo smučišča - za to sem porabila dobrih pet ur.

Takole je bilo pred devetimi meseci ...

Danes pa sem uživala v najlepših vrtičkih!

Opazovala sem starca, kako bedi nad malčkom. V pričakovanju zime ...

In 22. februarja.

ZAkaj lezemo tja gor v višave?
ZAradi POgledov,

ki so z vsakim korakom drugačni in bolj osupljivi.

Ja, če si nižje rasti, se je treba včasih malce povzpeti :)

Tu so KOntrasti. Belo-sivo-modro,

ko se obrneš na petah pa zeleno-rjavo.

Jesen in zimo zlahka zajameš z enim pogledom.

V hribih iščem take - osamljene poti.

Kaj pa, ko pridem do skalnih preprek? Psa v naročje, pa je!!!

Danes sva z Dikom osvojila kar nekaj vrhov ...

Potem je poti proti Viševniku kar zmanjkalo!
Doma so se mi izkušeni hribolazci iz srca smejali.

Joj, da ne pozabim! Icebug čevlji so dobro prestali tako snežne kot ledne razmere. Nogavice so ostale čisto suhe.

Sicer pa - spremljalo me je neobičajno vreme. Sonce je vse naokrog radodarno sipalo žarke - nad mano pa je čepel en velik oblak. Taki sijoči trenutki so bili redki.

Sončna očala običajno pozabim - no, danes so mi bila čisto v napoto.

V nahrbtniku sem poleg gamaš, dveh majic in windstoperjev nosila tudi 1095 g težak fotoaparat s teleobjektivom.
Tako kot ponavadi - zeblo me je v roke, tako sem ga vzela v roke le enkrat. Pa še takrat ni nastalo nič pametnega ...

Tu je poseben dodatek!
Narava je vsemogočna - nekaterim drevesom prehitro zaključi življenje ...

Drugim ga podaljšuje in podaljšuje.

Kaj porečete na dve nostalgični - črnobeli?

Včasih se zgodi, da moj vlečni pes bolje pozna pot kot jaz. A je kaj čudnega?
Takole jo je pozimi vandral z Janom ter sestričnama Ano in Majo.

Kako, sem vas navdušila - kdaj jo mahnete v hribe???