ponedeljek, 26. november 2007

Dan za prejemanje daril

Zjutraj se je med tekom po Grofiji na severu začelo jasniti. To je bil že dober znak.
V bolnici na Golniku je šlo dobro - telo se ni upiralo strupu ose. Srečala sem gospoda, ki se zaradi alergije na pik čebele zdravi že od leta 1980!!!
No, zdravnica je povedala, da bo najbolje, če kar pozabim na kratkotrajno terapijo. Zdi se mi, da ne bo težko, saj sem se Golnika v dobrem letu dni že čisto navadila - tam so vsi izjemno prijazni in pozorni!
Ob odhodu proti domu nisem mogla odtrgati oči od hribov. Takoj sem vedela, kaj to pomeni.

Lahko bi se sicer z razbolelima rokama (Karmen, hvala za obkladka!) vse popoldne smilila sama sebi in se zavlekla v posteljo. A strup mora iz mojega telesa na drug način ...
Raje mi je razumevajoče naredil solato, potem sva šla. Diku sem iz kuhinje samo namignila kam greva, pa je že zavijal okrog hiše in se čisto po "otroško" veselil.

Vauuu, kako piha tam gori!

Med potjo v hrib je sijalo sonce. Vmes so ves čas čarobno naletavale drobne lesketajoče snežinke.
Na Robleku pa se je že začela igra barv.

Pomrznjen in spihan sneg se je lesketal.

Stol je bil skrit v oblakih.

Ko sem pri koči oblekla suho majico in dva "windstoperja" ter nataknila debelo kapo in tople rokavice, sva jo z Dikom mahnila višje.

Sneg je bil še najbolj podoben fino presejeni beli moki.

Zahajajoče sonce in oblaki so poskrbeli, da se je belina obarvala v "nenaravne" barve.
Kar malce sem pozabila, kako neusmiljeno me zebe v roke ...

A niso žarele le trave - kar nisem mogla verjeti očem, kako se je obarvalo Blejsko jezero.

Žal skoraj nikoli ne počakam najbolj zamolklo rdečih nebesnih barv na nebu in prižiganja luči v dolini. Vse to me spremlja med hitenjem proti Poljški planini.
Od Planince proti Dragi je bilo danes takooo temno kot v rogu. Priznam, da me je na čase malce strah. A ko skušam razčistiti, česa ali koga se pravzaprav bojim, sem že v Dragi pri avtu.

Danes sem poleg naklonjenosti Narave dobila še tri darila.
Raje je naročil skener za diapozitive. Ve, kako dolgo si že želim ta strojček.
Mama Slavka je prinesla gajbico kozarčkov z rdečo vsebino. Včeraj sem med kosilom omenila, kako rada bi jedla brusnično marmelado z muškatnimi bučami.
Za zadnje darilce pa ste poskrbeli vi - dragi bralci bloga. Hvala za prijazna pisma!

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Vidim, da uživate pozne jesenske dneve. Tudi meni se toži po takšnem uživanj vendar mi služba nažalost tega ne dopušča. Pa tudi do prvih resnih hribov imam kar nekaj kilometrov. Noja saj Pohorje tudi ponuja kar nekaj vzponov, samo razgledi pa niso tako lepi.
Želim vam še naprej veliko užitkov v hribih.
LP
Mihela

Anonimni pravi ...

Vsako jutro najprej pogledam, kaj je novega v vašem blogu.
Vam zavidam vso to energijo in moč, da počnete toliko stvari naenkrat....Jaz pa v službo po temi , domov po temi.....potem pa kuharija, pa .....no, enkrat na teden uspem oditi na telovadbo, enkrat na pevske vaje, enkrat na uro harmonike....za gibanje na svežem zraku pa zmanjka časa.
Želim vam še naprej tako bogato življenje in, da bi nas še naprej osrečevali s svojimi rožcami, pa fotografijami....
Lp Cirila