Morda se vam bo zdelo smešno, a prvič sem šla na Kofce. K sreči je v Podljubelju vse dobro označeno, tako da sem se v jutranjem mraku hitro znašla pred kmetijo Matizovc.
Med hojo sem premišljevala - novo turo še najbolj lahko primerjam s knjigo.
Vsi govorijo: "Preberi to knjigo, je takooo dobra!" Pa jo vidiš v knjigarni in je ne kupiš, v knjižnici si je ne izposodiš, ker - jasno, nimaš časa za branje.
To jesen na primer sem dobila fotke iz Kofc, ki pa me niso uspele odtrgat od dela. Žal nisem uspela v živo pogledat lepih nageljnov.
In potem se enkrat odločiš!
Kot pri branju knjige - tudi pot v hribe se začne z uvodom, ki je včasih dolgočasen in različno dolg. A človek je poln pričakovanj in vztraja.
In ko delam korake, obračam strani. Postaja vse bolj napeto, prava zgodba se začenja!
Ne bom je začinila z besedami, naj spregovorijo slike.
Pihalo je, pihalo ...
Ne verjamete? Poglejte ...
No, k sreči ga ni odneslo!
Moji načrti so bili visokoleteči, a razmere so hotele drugače. Kložast sneg je bil za Dika prehuda prepreka. A začutila sem - v tistem, zame tako neznanem koncu, me čaka še velikooo zanimivih poglavij, ki jih bom enkrat predihala!
1 komentar:
O, na Kofcah je lepo. Predvsem poleti. ;) Moja babica je tja hodila vsako leto na počitnice. Tudi jaz bi rada doživela tak mirni čas kot ga je nekoč ona.
Objavite komentar