Nad megleno morje

Vstanem težko, kot ponavadi, a kaj, ko gora vabi :)
Ob pol šestih parkiram v Završnici, zapnem smuči in ob soju čelke ter tisočerih lučkah, ki mežikajo ob poti, sopiham cilju naproti.
Na Žirovniški planini slišim petje zvonov, ura je sedem.

Smuči se iz nog preselijo na hrbet in tam ostanejo do Prižnice. Srečam zgodnja hribovska ptiča pri zajtrku. Pomodrujemo, katera pot bo najboljša do vrha. Ker fanta še kar jesta, grem naprej in ugotovim, da je gazi konec. Spet se spustim do Prižnice in nadaljujem po kanalu, na smučeh.
Mraz pritiska, takoooo težko čakam, da pridem nad megleno morje.

V najhujši strmini s smučmi ne gre,

potem s pomočjo srenačev kar direktno navzgor :)

Tudi hribolazca pešaka napredujeta.

Mahata jo na vrh, jaz pa najprej na Mali StoL ...

No, pa grem še na 2236 m.
Med občudovanjem vzorčkov snega in vrhov, ki kipijo iz stepene smetane ...

Ura je deset. Bi kar ostala v tem hribovskem raju :)

A le še na hitro preverim, kaj je novega na Kredarici in

odsmučam ...

To zimo petič s StoLa.

Nazaj skozi meglo in v sobotni dan. Dober dan!!!

Še kratko darilo za vse, ki se sonca niste uspeli naužiti v živo ...